NPK gnojila: opredelitev, uporaba in omejitve
NPK gnojila predstavljajo klasično formulo gnojila, ki ustreza okrajšavi kemičnih elementov, ki jih sestavljajo, in sicer dušik, fosfor, kalij.
NPK, njegovi sestavni deli
Wilhelm KNOP, nemški kmetijski kemik, je leta 1861 določil natančne prehranske potrebe zelenih rastlin, potrebne za njihovo rast. To so bili 4 elementi, ki ustrezajo črkam njegovega priimka:
- K: kalij
- N: dušik
- O: kisik
- P: fosfor.
Poleg kisika so tri komponente postale osnova kemičnih gnojil v obliki topnih soli, ki jih je mogoče neposredno asimilirati, kar omogoča doseganje visokih donosov, vendar z velikimi tveganji izpiranja v podtalnico in vodne poti.
Dušik (N) spodbuja predvsem rast zelenih delov rastlin (stebla in listi), precocity in razvoja.
Fosforja (P) ima na tvorbo cvetov in semen in razvoja korenin. Okrepi naravno odpornost rastlin na kakršne koli agresije.
Kalij (K) omogoča cvetenje in razvoj plodov in vse organe za shranjevanje, kot so korenin in gomoljev. Izboljšano je obarvanje cvetov in plodov ter odpornost proti boleznim.
Najbolj vsestransko gnojilo ima enak odmerek za 3 vrednosti (10–10–10), močno gnojilo pa bo 20–10–10, kar za vsako od komponent ustreza odstotku mase.
Omejitve NPK
Kemična gnojila, ki vključujejo samo NPK, so nepopolna, manjkajo jim makroelementi (magnezij, žveplo, kalcij ...), ki jih rastlina potrebuje, in elementi v sledovih, ki ustrezajo številnim mineralnim solim (cink, bor, selen ... ).
Za popolno gnojilo in za ohranjanje ekološko odgovornega pristopa je treba uporabiti organska gnojila (posušena kri, zdrobljen rog, gvano…) in organske dopolnila (kompost, gnoj…). Še posebej, ker to gnojenje naredi napake pri odmerjanju in neravnovesja v tleh in rastlinah bolj neverjetne. Po drugi strani pa je delovanje počasnejše, a sčasoma bolj vzdržljivo.
