Mačja levkoza: simptomi, zdravljenje in preprečevanje

Mačja levkoza je nalezljiva bolezen, ki je podobna FIV. Povzroči ga virus, vpliva na imunski sistem živali, ni pa avtoimunska bolezen, kot je mačji AIDS, in ga je v nasprotju z mačjim aidsom mogoče preprečiti s cepivom. Ta preventiva je bistvenega pomena, ker do danes še ni zdravilnega zdravljenja proti levkozi.

Kako se prenaša levkoza?

Mačji levkomogeni virus (FeLV), odgovoren za levkozo, je nalezljiv le med mačkami in se prenaša s stikom z okuženo živaljo. Možnosti prenosa so številne: kri, slina, solze, urin, iztrebki, intrauterina okužba, če je mati prenašalka virusa. Zadeva predvsem mačke, ki gredo ven, ker srečajo sorodnike, s katerimi se lahko borijo, ližejo itd.

Po drugi strani pa levkomogeni virus v zunanjem okolju ni zelo odporen in večina običajnih razkužil omogoča njegovo odpravo. Tako je tveganje za kontaminacijo v veterinarski praksi skoraj nič in v kolektivnih strukturah, za katere veljajo zadostni higienski standardi, razmeroma redko. Tako kot pri FIV tudi mačka lahko nosi virus in ga prenaša na vrstnike, ne da bi pri tem kdaj pokazala simptome bolezni.

Simptomi mačje levkoze

Kot rečeno zgoraj, lahko mačka, okužena z levkozo, ostane asimptomatska leta ali celo celo življenje. Ko pa bolezen razglasijo, se ponavljajo okužbe (koriza, gingivitis, toksoplazmoza ...) zaradi imunske depresije (uničenja imunske obrambe).

Pojavijo se lahko tudi druga resna stanja, kot so levkemija, tumorji in limfomi (rak limfnega sistema). Pojavijo se lahko tudi avtoimunske bolezni (anemija, uveitis) in degenerativne poškodbe hrbtenjače (levkopenija). V vseh primerih bo žival oslabljena ali celo zaklana, kar lahko povzroči izgubo apetita, izgubo telesne mase ali poslabšanje njenega splošnega zdravstvenega stanja, kar bi moralo privesti do veterinarskega pregleda.

Zdravljenje mačje levkoze

Za diagnosticiranje mačje levkoze bo zdravnik opravil krvni test pod mikroskopom, da bo zaznal prisotnost levkomogena. Če je mačka prizadeta, virusa na žalost ni mogoče izkoreniniti, vendar ga je mogoče zdraviti s pomočjo krepitve imunske obrambe. Hkrati lahko zaradi upada imunosti ponudimo zdravljenje proti sekundarnim boleznim in s tem podaljšamo njegovo pričakovano življenjsko dobo.

Na voljo je protivirusno zdravljenje za zmanjšanje stopnje kopiranja virusa v krvi, vendar so neželeni učinki pri mačkah lahko resni in se zato redko uporabljajo. Dobra in kakovostna prehrana lahko pomaga živalim, da se bolje spopadejo z virusom, tako da se izognejo nekaterim živilom, kot je surovo meso, ki lahko prenaša parazite in bakterije. Potrebno je tudi redno zdravljenje proti zunanjim in notranjim zajedavcem (prebavni črvi), da se zmanjša tveganje za sekundarne bolezni. Cepljenje proti glavnim mačjim boleznim (koriza, tifus itd.) Je nujno.

Preprečevanje mačje levkoze

Če ima vaša mačka dostop na prostem, je ključnega pomena, da jo cepite proti FeLV, da preprečite, da bi jo kontaminirali potencialno prizadeti sorodniki. Primarno cepljenje lahko poteka od 8. tedna dalje. Je dokaj učinkovito cepivo s stopnjo zaščite okoli 90% in popolnoma brez stranskih učinkov. Če pobirate odraslo mačko, ki ni bila nikoli zaščitena, je močno priporočljivo, da opravite veterinarski pregled in nikoli ni prepozno za cepljenje.

Prav tako je treba vsako novo žival v izbruhu pregledati in cepiti, preden jo predstavimo njenim sorodnikom. V primeru nenamernega stika s potencialno okuženo mačko naj se pregled opravi vsaj 30 dni kasneje, sicer preizkusa ni mogoče razlagati. Cepivo proti levkozi se pogosto ponuja hkrati z drugimi cepivi in ​​ga je treba vsako leto obnavljati, da se ohrani učinkovita zaščita.