Angleški vrt

Angleški vrt je po svoji ureditvi in ​​nepravilnih oblikah v popolnem nasprotju z zelo strukturiranim slogom francoskega vrta. Zavzema nasprotno stališče, tako estetsko kot simbolično, predvsem pa se razglaša za krajino in slikarstvo. S to zavrnitvijo simetrije in s tem kod je postala simbol emancipacije nasproti monarhiji in njenim predstavnikom, zlasti v času francoske revolucije, ko je do takrat prevladoval francoski vpliv.

Naravnost angleškega vrta

Prioriteta takratnih oblikovalcev ni bila več nadzor nad naravo, temveč uživanje v njej. Angleški vrt se je zato moral odzvati na estetiko, ki daje prednost ponovnemu odkrivanju narave v njenem divjem in poetičnem vidiku. Ta koncept bi prevzel Evropo. V Versaillesu je na primer na Petit Trianonu za kraljico Marie-Antoinette nastal angleški vrt. Valovito z umetnimi griči vključuje majhno jezero, jamo in razgledni stolp.

Tako so bili za vrtove v angleškem slogu od začetka 18. stoletja značilne vijugaste poti, ki so se odpirale na slikovite razgledne točke, kamor bi slikar z veseljem odložil stojalo. Zato ni presenetljivo, da so njihovi oblikovalci najpogosteje slikarji, na primer William Kent (1685-1748), ki je bil njegov predhodnik. Tako kot na sliki iščemo ravnotežje prostornin, raznolikost in harmonijo barv in rastlinskih materialov z redkimi drevesi z barvitim listjem, mučenimi debli, tratami, potoki, ribniki, travniki oz. prepadi. Atmosferska perspektiva ima prednost pred optično perspektivo. Zato se nepopolnosti narave izkoriščajo in ne odpravljajo: gre za obnovo divje ali celo anarhične pokrajine v naravnem stanju.

Tako na teh angleških vrtovih najdemo združenje različnih okrasnih vrst različnih oblik in barv, grmovnic, goščav, skal, kipov, klopi. Pot ni označena: sprehod po angleškem vrtu pušča veliko presenečenja in odkritij. Nobena pravokotna uličnica, ki bi vodila stopnice pohodnika, ampak nekakšna "poetična potepanja". Angleški vrt je skratka živa slika. Postelje so izdelane v obliki črke S, z nesimetričnimi polovičnimi zankami, vendar precej neenakih dimenzij.

Danes je območje zasebnih vrtov precej majhno, zato je težje ustvariti tovrstno impozantno kompozicijo, ki pušča velik prostor za naravne fantazije.

Tipične rastline angleškega vrta

Staromodne vrtnice, zelo dišeče, so prednost angleških vrtov ob dvoletnih ali večletnih zelnatih rastlinah, ki ustvarjajo barvno bogata in trpežna ležišča.

Enoletnice, vstavljene v gredice, ustvarjajo obilo cvetov in barv z različnimi količinami. Kar se tiče plezalnih rastlin, dvojčkov, ki lahko pokrijejo kakršno koli oporo, ki jim je na voljo, so tudi ločene od angleškega vrta.

V tej bogati in raznoliki vegetaciji bodo žuželke opraševalci in drugi koristni pripomočki za vrt navdušeni in našli bodo zatočišče na tem angleškem vrtu, ki bo talilnica bistvene biotske raznovrstnosti. Razločni prostori te vrste vrta, včasih obkroženi z brezplačnimi živimi mejami, ki ponujajo cvetje, jagodičevje, vonje, omogočajo risanje slikovitih linij in prostorov, ki vabijo na spokojnost in zasebnost.

Nekaj ​​znanih angleških vrtov

• Jardin du Petit Trianon v Versaillesu, mojstrsko obnovljena med letoma 2000 in 2007
• Javni vrt s konjakom
• Angleški vrt Château de Compiègne
• Angleški vrt Château de Chantilly
• Vrt Parc Monceau v Parizu
• Park Tête d'Or v Lyonu
• Park Ermenonville
• Angleški vrt Dinan
• Chateau de Fontaine-Henry
• Slikovit vrt Château de Méréville.